Hipnoterapija združuje hipnozo in psihoterapijo.

Hipnoterapija se osredotoča na uporabo hipnoze kot sredstva za doseganje terapevtskih ciljev, kot so zmanjšanje stresa, odpravljanje slabih navad, premagovanje fobij ali izboljšanje samopodobe.

Terapevt v tem procesu deluje kot vodnik, ki posameznika usmerja skozi proces, kjer ta sam odkriva in spreminja globoke vzorce mišljenja in vedenja.

Lahko jo razumemo kot obliko psihoterapije, pri kateri se uporabljajo veščine hipnoze, kar sam proces pospeši in poglobi.

Izkušnje in raziskave kažejo da je učinkovita za zdravljenje različnih psiholoških in fizičnih težav.

Dokazano je, da je hipnoterapija učinkovita pri:

  • Blaženju in odpravi akutnih ter kroničnih bolečin, vključno z bolečino, stresom in nelagodjem pri medicinskih ter zobozdravstvenih posegih.
  • Zniževanju splošne anksioznosti in ravni doživljanja stresa.
  • Sproščanju mišične napetosti ter odpravi nespečnosti.
  • Spopadanju z odvečno telesno težo.
  • Obvladovanju psihosomatskih težav, kot so tenzijski glavoboli in migrene, astma, gastrointestinalne motnje (npr. sindrom razdraženega črevesja), in pri lajšanju različnih kožnih obolenj.

Hipnoterapija se najpogosteje uporablja za obvladovanje:

  • Zasvojenosti in obvladovanje odvisnosti
  • Anksioznost in stres ter izboljšanje psihološkega počutja
  • Vedenjske težave, kot so težave z obvladovanjem navad in vedenjskih vzorcev
  • Kronične bolečine, vključno z dolgotrajnimi ali neobvladljivimi bolečinami
  • Strahovi in fobije, ki omejujejo vsakdanje življenje
  • Telesna stanja, kot je sindrom razdražljivega črevesja (IBS)
  • Neželene navade, odvisnosti in razvade, ki vplivajo na kakovost življenja
  • Kožne bolezni in migrene, ki jih težko obvladujemo z običajnimi metodami
  • Napadi panike, ki zahtevajo učinkovite tehnike za obvladovanje
  • Slabo spanje in nespečnost, ki vplivata na splošno zdravje
  • Pomanjkanje samozavesti in težave s samopodobo
  • Izgorelost in perfekcionizem, ki ovirata osebni in profesionalni razvoj
  • Težave s samospoštovanjem in slabo samopodobo
  • Travme in kompleksne travme, ki zahtevajo občutljivo obravnavo

Hipnozo lahko razumemo kot stanje, v katerem je povečana sposobnost odziva na ideje ali sugestije.

Hipnoterapija združuje hipnozo in psihoterapijo za pomoč pri zdravstvenih ali psiholoških težavah. Gre torej za terapevtske postopke, ki se izvajajo, medtem ko oseba doživlja hipnotično stanje. V večini držav jo razumejo kot obliko psihoterapije in ne kot samostojen terapevtski pristop. Zato nekateri strokovnjaki ne uporabljajo izraza hipnoterapija in jo namesto tega imenujejo terapevtska hipnoza.

Strokovno usposobljen hipnoterapevt je psihoterapevt, zdravnik, socialni delavec, psiholog, ali drug zdravstveni delavec, ki je dodatno usposobljen za hipnozo. Za kompetentno in etično izvajanje dejavnosti je potrebno znanje sodobne psihoterapije in kliničnih veščin. Če dvomite o kvalifikacijah terapevta, je pomembno preveriti njihove strokovne kvalifikacije in licenco za opravljanje dejavnosti.

Laik hipnotizer je oseba, ki se je naučila pomagati nekomu vstopiti v stanje transa, imenovano hipnoza. Običajno nima akreditiranega usposabljanja iz medicine ali duševnega zdravja. Ker laik hipnotizer nima diagnostičnih sposobnosti, ne more zanesljivo ali zakonito diagnosticirati nobene zdravstvene in/ali psihološke težave, ki jo ima posameznik. Poleg tega, ker laik hipnotizer nima potrebnega diagnostičnega usposabljanja, morda ne ve, kdaj bi moral klienta napotiti k zdravniku ali specialistu za duševno zdravje.

Splošno načelo v zdravstveni stroki je: “Če niste usposobljeni za zdravljenje težave brez hipnoze, potem niste usposobljeni za zdravljenje s hipnozo.” Na žalost obstaja le malo smiselnih predpisov, ki bi bili specifični za izvajanje hipnoze. Tako lahko ljudje brez akademskih nazivov ali ustreznega kliničnega usposabljanja opravijo kratek tečaj hipnoze, na katerem se običajno naučijo formulističnih pristopov, nato pa začnejo ponujati storitve kot “hipnotizer” ali “hipnoterapevt”. Pomembno je, da sodelujete z nekom, ki je dobro usposobljen in pooblaščen, z zdravstvenim delavcem (zdravnik, socialni delavec, psiholog, psihoterapevt), ki uporablja hipnozo pri svojem delu, in ne z nekom, ki je zgolj hipnotizer.

Različne vrste izvajalcev hipnoze bodo glede na svoje predznanje, usposabljanje, stranke in okolje prakse uporabljale različne tehnike hipnoze, sloge izvajanja ter terapevtske postopke in pristope.

Sama po sebi hipnoza kot proces nima notranje terapevtske ali koristne vrednosti, vendar ima naravno sproščeno fiziološko stanje, tj. stanje parasimpatičnega odziva, ki ga ustvarijo nekatere vrste sprostitvene hipnoze, samo po sebi notranjo terapevtsko in koristno vrednost (podobno kot nekatere meditativne prakse).

Ne, hipnoza sama po sebi ni nevarna. Ravno nasprotno, je sproščujoča in krepčilna izkušnja. Vendar pa jo lahko kot vsako orodje, naj bo to kladivo ali zdravilo, napačno uporabimo, kar ima lahko negativne posledice. Kako? Prva lekcija, ki se je naučite pri študiju hipnoze, je, da “na kar se osredotočite, to tudi okrepite”. Ali vas torej lahko dobronamerni, a nepoučeni zdravnik osredotoča na stvari, ki so nepomembne ali bi vas lahko celo vznemirjale? Da. Zato je pomembno, da skrbno izberete terapevta in se zavedate, da lahko vsak predlog, ki se vam ne zdi koristen, zavrnete. Vi imate kontrolo!

Čeprav so osebni pristopi k uporabljeni hipnozi na splošno učinkovitejši od neosebnih pristopov posnetih seans, je vrednost posnetih seans še vedno visoka. Te seanse, ki se pogosto uporabljajo kot dopolnitev osebne terapije, zagotavljajo pomembne priložnosti, da ohranite pozornost usmerjeno na svoje cilje in aktivno počnete stvari, ki vam bodo pomagale, da jih dosežete.

Ne. Hipnoza ni zanesljivo orodje za krepitev ali obnovo spomina, kar se je celotna stroka duševnega zdravja naučila na težak način v letih tako imenovanih “spominskih vojn”, ko so terapevti skoraj vse simptome obravnavali kot dokaz skritih spominov na zlorabo v otroštvu. Spomin je subjektiven proces, ki ga je mogoče namerno ali nenamerno izkrivljati s prepričljivimi sugestijami. Za to ni treba biti v hipnozi, saj je to preprosto ranljivost človeškega spomina na splošno. Zaradi napačnih informacij, ki jih predstavi nekdo verodostojen, ki nima očitnega motiva za zavajanje, lahko ljudje verjamejo, da so se jim zgodile stvari, ki se jim v resnici nikoli niso. To se lahko zgodi celo v skrajni obliki, ko se obnavljajo spomini na “pretekla življenja”, ki se lahko zdijo resnični, vendar so očitno plod sugestij, ki jih ljudje, nagnjeni k temu, da vanje verjamejo, sprejemajo brez kritike.

Na to vprašanje imam zelo preprost odgovor v obliki nasprotnega vprašanja: Kako dolgo traja res dobra ideja?

Odgovor je odločno ne! Ta žalostni, a vztrajni mit izhaja iz dejstva, da se večina ljudi s hipnozo srečuje v okviru zabave in ne v kliničnem okolju. Hipnotizerji na odru ter pisci televizijskih in filmskih scenarijev prikazujejo hipnozo kot obliko “nadzora uma”, in tako se morda zdi tudi nepoučenim očem. Če bi obstajala vrsta ljudi, imenovana “hipnotizerji”, ki bi lahko nadzorovala ljudi, bi bil svet povsem drugačen. Ne, v hipnozi ne izgubite nadzora nad seboj. Če bi bilo tako, to ne bi preveč zanimalo klinikov, kot sem jaz, saj nihče nikoli ne poišče pomoči z besedami: “Prosim, pomagajte mi, da izgubim nadzor nad seboj.”  Kar me privlači pri hipnozi, je način, kako hipnoza dosledno opolnomoči ljudi.

Če je hipnoterapija tako odlična, zakaj je ne uporabljajo vsi?

Za strokovnjake za hipnozo, ki se zavedajo vrednosti tega orodja, ni bolj zapletenega vprašanja. Nekatere ovire za širše priznanje in sprejetje pa so dobro znane:

  1. zastareli, na mitih temelječi pogledi na hipnozo, ki ljudi odvračajo od spoznavanja hipnoze;
  2. pogosto samovoljno mnenje klinikov, da so običajne človeške težave (kot sta tesnoba in depresija) “bolezni”, ki jih je treba zdraviti biološko;
  3. pomanjkanje izpostavljenosti hipnozi med kliničnim usposabljanjem, da bi spoznali njeno močno empirično podlago ali zasluge pri zdravljenju.