- Del : Starodavne civilizacije
Hipnozo so poznali že v davni preteklosti, uporabljali so jo verski voditelji, vrači, zdravilci in šamani. Obstajajo celo mnenja, da se je nekoč davno v prazgodovini prvo psihoterapevtsko delovanje začelo pravzaprav kot Hipnoterapija oziroma hipnotično delovanje vračev in šamanov na drugega člane skupnosti. Verjetno se lahko strinjamo, da je v osnovi vsake hipnoterapevtske dejavnosti hipnoza.
PRAZGODOVINA
Čeprav iz tistih časov ne obstajajo pismeni zapisi ali slike pa na podlagi šamanističnega delovanja še živečih sibirskih in južnoameriških šamanov lahko sklepamo, da so tudi v prazgodovini uporabljali hipnozo predvsem v anestetične namene in za lajšanje oziroma odpravljanje bolečin.
SUMERCI, 4000 let pr. n. št.
V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastar rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki-zdravniki v tistih časih zdravili bolnike v snu.
KITAJSKA, 2500pr. n. št.
Wong Tai, oče kitajske medicine je pisal o hipnotičnih postopkih v svojih medicinskih tekstih.
EGIPT, 4000 – 1550 pr. n. št.
V na tisoče let starem dokumentu v Egiptu, Ebersovem papirusu, so opisane metode za hipnozo, ki se od današnjih nič ne razlikujejo. V nekem zapisu lahko preberemo: “…položi svoje dlani na njegove, da utišaš bolečino in reci mu, da se bo bolečina izgubila…”
INDIJA, 1500 – 500 let pr. n. št.
V Manuovem zakoniku, najstarejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, je opisan budni sen. Hindujske Vede, napisane okoli 1500 let p.n.š. prav tako opisujejo trans in uporabo hipnoze.
GRČIJA, 350 let pr. n. št.
Stari Grki so imeli svoje hrame, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo hipnoze. Običaj v teh hramih je bil, da so se ljudje pred vstopom v tempelj postili in se poskusili čimbolj prečistiti, ter se s tem čimbolj pripraviti na sugestije, katere so jim dajali svečeniki. Svečeniki so v templjih s pomočjo sugestij aktivirali človekove notranje moči, ki so privedle do ozdravitve.
2. Del : Novejša zgodovina (od oklutnosti in magnetizma do sugestije…)
SREDNJI VEK
Tudi krščanski redovniki in menihi so s pomočjo sugestij ozdravljali bolnike. Ta spretnost je utonila v pozabo z nastopom inkvizicije, ker je bila nevarnost, da bodo vsakogar, ki je obvladal to spretnost, zažgali na grmadi. V srednjem veku s strani katoliške cerkve hipnoza v Evropi ni bila dovoljena, zato so jo več ali manj uporabljali le odrski hipnotizerji. Imela je pridih okultnosti (skrivne moči).
Franz Anton Mesmer (1775) je prvi podal naturalistično razlago hipnoze. Hotel je eliminirati pridih okultnosti in je razlagal trans. Uporabljal je teorijo o živalskem magnetizmu.
James Braid (1795-1860), je bil naslednji pravi pionir, škotski kirurg je po naključju odkril svojega pacienta kako je v čakalnici, v globokem stanju transa, fiksirano strmel v oljno svetilko. Sprva skeptičen je Braid začel svojo znanstveno raziskavo Mesmerjeve tehnike po tem, ko je bil leta 1843 priča prikazu v Manchestru, ki ga je izvedel švicarski mesmerist La Fontaine. Braid je ugotovil, da rezultati ne nastanejo zaradi magnetne tekočine, ampak predvsem zaradi sugestije, ki je delovala na subjekta, čigar sugestibilnost je bila umetno povišana (povečana). Ugotovil je, da lahko ukazuje pacientu, da zapre oči in pade v globok trans brez vseh priprav, ki jih je opravljal Mesmer.
Braid je skoval izraz hipnoza iz grške besede »hypnos«, kar pomeni spanje. Ko je kasneje odkril, da hipnoza ni stanje spanja, je poskušal preimenovati to stanje v »monoideizem«, vendar je bilo že prepozno. Izraz hipnoza je sprejelo širše občinstvo, tudi znanstveniki.
James Esdaila, je prinesel veliko novega v svet hipnoze. Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti ( Indija), v drugi polovici 19.stoletja. Velja si predstavljati, kakšne so bile takrat razmere v tamkajšnjih zaporih, katastrofalna higiena in življenjski pogoji. In vendar je takrat Esdail izvedel v takratnih slabih pogojih preko 1000 kirurških operacij, z izredno majhno stopnjo umrljivosti. Za anestezijo je takrat uporabljal izključno hipnozo.
Sigmund Freud je v letu 1885 prišel v Pariz študirat s Charchojem in Liebeaultom. Arheolog duše, veliki mislec in začetnik psihoanalize, je prve zametke svoje teorije o nezavednem odkril ravno s pomočjo hipnoze. Ker so bile v tistem času indukcije ( postopek, ki človeka pripelje v hipnotično stanje) zelo dolge se Freud, ni mogel premakniti še globlje v svojem ustvarjalnem procesu. Kljub svoji bolezni, ki ga je spremljala, je čutil, da je s pomočjo hipnoze mogoče priti še dlje v svojem raziskovanju. Zanimiva je tudi njegova izjava, ki jo je dal malo pred svojo smrtjo. Rekel je takole: “Če bi v svoji preteklosti vedel o hipnozi toliko kot vem danes, bi se bolj posvetil hipnozi in manj psihoanalizi.” V svojih prvih študijah je razvil koncept represije in podzavesti v hipnozi. Kasneje je odvrgel hipnozo in razvil tehniko svobodnih asociacij in strukture, ki jo je poimenoval psihoanaliza.
V 1. svetovni vojni je na frontah kronično primanjkovalo etra. Na srečo so bili v prvih bojnih vrstah tudi posamezni ljudje, ki so poznali hipnozo in jo začeli uporabljati za anesteziranje. Po prvi svetovni vojni sta pomembna za raziskovalno delo Platonov in Pavlov. Pavlov je trdil, da je hipnoza pogojni refleks.Velika imena po drugi svetovni vojni sta Hilgard in Orne, ki sta raziskovala predvsem na področju psihologije ter veliki praktik Milton Erikson.
Potreba po hitrem zdravljenju vojnih nevroz med prvo in drugo svetovno vojno je ustvarila ogromno zanimanje za hipnoterapijo. Nastopila je združitev hipnotičnih tehnik s psihiatrijo, kar je bil zelo pomemben napredek.
V ZDA je bila hipnoterapija sprejeta za medicinsko metodo zdravljenja leta 1958. Britansko zdravniško združenje pa je že prej priznalo hipnozo v psihiatriji in kirurgiji.
V modernih časih pa je luč hipnoze in psihoterapije zasvetila z človekom, za katerega pravijo, da je zaslužen za pospešen razvoj psihoterapije in sicer Milton H. Erickson (1901-1980). Erickson je bil mojster komunikacije in pionir družinske terapije in kratke terapije z fokusom na rešitvah. Terapijo je ohranjal kratko z koncentriranjem na človekove osebne vire in moči v času, ko je bila ostala stroka obsedena z dolgoročno terapijo. Hipnoza je bila osnoven del njegovega dela, iz katerega se je razvila nova, indirektna oblika hipnoze, sedaj znana kot »Ericksonova hipnoza«, ki prevladuje v terapiji, pri kateri se uporablja hipnoza.
Hipnoza se je izkazala kot dragoceno orodje v zdravilstvu in psihoterapiji. Kljub številnim oviram, s katerimi se je soočala, je v celoti priznana in jo uporabljajo mnogi znanstvenik
Znane osebnosti, uporabniki hipnoze : Goethe, Chopin, Tomas Edison. Nikola Tesla, Rachmaninov. Henry Ford, Albert Einstein, Winston Churchill, Jackie Kennedy, Kevin Costner
